»Ta globoka povezanost z naravo daje mojemu življenju smisel«, pravi Claire Ratinon, pridelovalka organske hrane in pisateljica, ki je pustila službo v Londonu, da bi lahko pridelovala hrano.
»Julija 2016 sem sedela v zgornjem nadstropju stavbe v središču Londona in poslušala nežno ropotanje bližnjega čebeljega panja, na kar sem ugotovila, da se je moje življenje povsem spremenilo. Nisem nameravala odnehati – to se je kar prikradlo vame. Tako sem se po osmih letih dela v medijih sem usmerila v pridelovanje ekološke hrane.
Malo pred tem sem bila kot ljudje v poslovni stavbi pod mano. Delovne dneve sem preživela za pisalno mizo ali prenašala opremo za fotoaparate, zdaj pa sem predana negovanju zemlje in gojenju rastlin, ki končajo na naših krožnikih.«
Ko je delo pustila, se je počutila dobro, pravi. Delala je v televizijski produkciji, kjer so jo kratke in začasne pogodbe pripravile na velike spremembe vsakih nekaj mesecev. Pravzaprav si je želela, da ji pogodb ne bi podaljšali. Tako je na primer leta 2010 odletela v New York za nedoločen čas.
Bila je utrujena od svojega življenja v Londonu in želela si je najti nekaj novega. Prav čez lužo se je porodila ideja o spremembi poklica.
»Z alkimijo pridelovanja hrane sem se prvič srečala na Brooklyn Grangeu – kmetiji na strehi, ki leži nad živahnimi ulicami New Yorka in gleda na Manhattan. Temni listi toskanskega ohrovta, paprike in paradižniki v nepričakovanih oblikah in barvah, črtasti jajčevci s klobučki s čašnimi lističi – kaos obilja na najbolj nenavadnih mestih. Bila sem očarana.«
Od tistega dne dalje je razmišljala samo o tem, da bi preživela vsak teden dela v dokumentarni produkciji, tako, da bi se lahko ob koncu tedna pridružila ostalim kmečkim delavcem v Brooklyn Grangeu, medtem ko so pobirali, sadili in grabili zemljo do finega obdelovanja. Po dveh sezonah prostovoljnega dela tam je bila odločena, da bo pridelava hrane postala večji del njenega življenja.
Kasneje se je vrnila domov in delala različna dela, le da je lahko čim več časa preživela zunaj, z rokami v zemlji, ter se tako vsak dan naučila nekaj novega.
Delo šolskega vrtnarja ji je pokazalo, kako malo prostora je v šolskem dnevu, da bi se otroci lahko naučili, kako hrana pride na njihov krožnik; usposabljanje za čebelarja jo je naučilo, da je gojenje cvetov, bogatih z nektarjem, veliko boljši način podpiranja opraševalcev, kot vzdrževanje panjev; in pridelava organske solate za oskrbo ljudi v Hackneyju jo je pripeljala do spoznanja, da ni nič tako običajnega, a vseeno nekako izjemnega, kot hranjenje ljudi.
»Ko sem leta 2019 zapustila London in se preselila na bolj podeželsko lokacijo, se je moje življenje precej spremenilo. Zdaj na lastnem vrtu pridelujem zelenjavo in sadje po lastni izbiri ter pišem in govorim o pomembnosti tega početja, hkrati pa spodbujam druge, naj poskusijo.«
Verjetno je opis o obdelovanju zemlje preveč romantičen, še dodaja. Dejstvo je, da je to težak in naporen način preživetja. To je delo je naporno in premalo plačano. Velikokrat je žrtvovala svoje dobro počutje, a je to še vedno najpomembnejša stvar, ki jo je kdaj naredila. To delo ji daje ogromen pomen in večji namen, kot ga je kdaj našla v iskanju kariere v medijih.
"Gojenje rastlin, ki nas hranijo, mi je omogočilo, da sem gojila tudi občutek globoke povezanosti z naravnim svetom, ki je bil do takrat popolnoma odsoten. To je skromno, spretno in odločno prizadevanje, za katerega verjamem, da je bilo namenjeno meni."
Vir: The Guardian
