Primer: delavec je bil nekaj dni odsoten iz službe. Delodajalcu predhodno ni sporočil svoje odsotnosti. Tudi po vrnitvi na delovno mesto razloga za odsotnost delodajalcu ni povedal. Delodajalec šteje, da je bil delavec neupravičeno odsoten iz službe.
Kako je z izplačilom plače tekom dni neupravičene odsotnosti?
Vrhovno sodišče je 8. oktobra 2019 obravnavalo podoben primer in izdalo sodbo VIII Ips 206/2018.
1. Višje sodišče je v tej zadevi (Pdp 784/2017) najprej razsodilo, da mora delodajalec delavki izplačati nadomestilo plače za čas neupravičene odsotnosti z dela.
Obrazložilo je, da je podlaga za utemeljenost zahtevka za izplačilo plač v spornem obdobju v 136. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičenega izostanka ni med temi primeri. Višje sodišče je sledilo logiki, da kljub temu, da je bil delavec res neupravičeno odsoten z dela je med delavcem in delodajalcem vendarle obstajalo delovno razmerje. V kolikor je delavec v delovnem razmerju ima to posledico, da ima delodajalec temeljno obveznost delavcu izplačati plačo.
Temeljna obveznost delavca je sicer res opravljanje dela, vendar pa ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi.
2. Vrhovno sodišče je razsodilo, da nadomestilo plače delavcu pripada, če je delavec odsoten z dela zaradi enega od razlogov, ki so zakonsko določeni oziroma izrecno dogovorjeni na podlagi sporazuma socialnih partnerjev.
Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. To bi bilo nenazadnje v nasprotju z namenom instituta nadomestila plače, ki predstavlja socialnovarstveno pravico iz delovnega razmerja in pomeni kontinuitetno plačilo v primeru upravičene odsotnosti z dela.
Delavec ni upravičen do plače oz. nadomestila plače za sporno obdobje zgolj zaradi dejstva, ker je bila takrat v delovnem razmerju ter delodajalec zoper njega ni sprožil postopka odpovedi delovnega razmerja. Obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo. Zgolj izjemoma, v primerih, ki jih delovnopravna ureditev izrecno predvideva, je delavec upravičen do nadomestila plače tudi v času, ko ne opravlja dela.
Vrhovno sodišče je v sodbi še obrazložilo, da delavcu, če na delo ne pride in svojega izostanka z dela delodajalcu ne opraviči, ne pripada nadomestilo plače le v primeru, da izostane z dela iz neupravičenih razlogov. Zgolj dejstvo, da delavec izostanka z dela delodajalcu ne opraviči, čeprav je sicer z dela upravičeno odsoten (npr. zaradi bolniškega staleža), pa ni razlog za to, da delavcu nadomestilo plače za to obdobje ne bi pripadalo (vir).
Kateri so torej zakonski podani razlogi za nadomestilo plače?
- omenili smo že bolezen: če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot deset delovnih dni, izplača delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje, nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja,
- če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile (npr. naravna nesreča, nekaj na kaj delavec nima vpliva),
- DRUGO: delodajalec izplača v breme drugega zavezanca nadomestilo plače tudi v drugih primerih, če je tako določeno z zakonom ali drugim predpisom (vir).
