#potrebnospremembe: danes dajemo glas "anonimni zaposleni" iz Ljubljane.
Na mojem delovnem mestu se mi nenehno dogaja, da moram svoje obveznosti opravljati za vikend. Tekom tedna ne uspeh opraviti vseh svojih zadolžitev in vikenda je edini čas, ko se lahko lotim tovrstnih kompleksnejših in časovno obsežnejših projektov.
Ta praksa se dogaja že kar nekaj mesecev. Opazila sem, da se s tem problemom ne soočam samo jaz ampak tudi drugi sodelavci/sodelavke, le da so sami v tem podjetju zaposleni že dlje časa in z delom izven delovnega časa nimajo problema, saj so se tega že navadili.
Še več, med sodelavci je opazna tekmovalnost in želja po dokazovanju zato podaljševanje dela izven delovnega časa jemljejo samo kot dodatno priložnost, da se lahko še bolj dokažejo. Bojim se, da v kolikor tudi sama ne bom sledila njihovem »tempu« bodo moji rezultati dela bistveno slabši.
Soočam se torej z vprašanjem ali naj sprejmem, da tovrstna zaposlitev enostavno zahteva več dela ali naj svojo nelagodje izpostavim, kljub temu, da sem očitno edina v ekipi, ki jo tovrstno delo moti. Tudi šefu je načeloma všeč, da je ekipa požrtvovalna in da se delo daje na prvo mesto.
Moja zaposlitev mi je pomembna ampak nisem pripravljena, da bi svoje celotno življenje živela izključno za podjetje. V službi se tako nenehno počutim kot, da nisem dovolj dobra oz. pod pritiskom, da nikoli ne opravim dovolj dela – neglede na to ali delam 7 ali 5 dni v vikendu.
Imate izkušnjo z delovnega mesta, ki jo je potrebno deliti?
Zanimajo nas vaše izkušnje - tako pozitivne, kakor negativne!
Vse izkušnje so del življenja in realnosti razmer zaposlenih v Sloveniji, ki jih je potrebno deliti!
Kako sodelovati? Svojo izkušnjo nam zaupajte na uporabniki@deloglasnik.si
