#potrebnospremembe: tokrat deli z nami svojo izkušnjo »anonimna oseba« iz Celja.
To je sicer izkušnja iz moje predhodne zaposlitve, vendar mi je ostala v zelo grenkem spominu. Šlo se je za delo v trgovini z oblekami. To ni bila moja prva zaposlitev s tega področja in na začetku nisem imela skrbi, da bi lahko karkoli šlo narobe, saj sem bila prepričana v svoje dobro delo.
V ekipi nas je bilo 6 zaposlenih, izmed ekipe sem bila najmlajša. Z zaposlenimi sem se poskušala spoprijateljiti vendar so bile do mene od samega začetka zelo hladne in pokroviteljske. Tega si nisem želela jemati h srcu, saj sem razumem, da smo vendarle le sodelavci in ne prijatelji. Vseeno pa mi je bilo do zdaj veliko lažje delati v ekipi, ki je bila bolj odprta in kolegialna.
Na začetku so bile stvari popolnoma vzdržne – res, da nisem bila nikoli povabljena na skupna popoldanska službena kosila oz. pavzo, v trgovini sem po moji izmeni večkrat morala ostati dlje, ker so sodelavke ob menjavi še »hitro« skočile na cigaret, tudi najbolj neprijetna dela so bila namenjena meni, itd. Sem si rekla OK, razumem »ta nova« pač more prevzet nekaj slabših zadolžitev.
Potem pa so se stvari stopnjevale.
Sodelavke so se začele »prijateljsko« posmehovati mojim oblekam, makeup-u, mojim pogledom na svet. Češ, da naj se postavim na realna tla, da sem afna, da imam nerealna pričakovanja, sem razvajena in mislim, da sem nekaj več. OK, različni pogledi na svet – sem poskušala razumeti. Ena izmed zaposlenih je bila še toliko bolj izrazito agresivna in vzkipljiva po naravi – z njene strani sem morala redno trpeti razno razne izpade dretja in kritik. Velikokrat je bilo popolnoma jasno, da razlog njene jeze nisem bila jaz, saj je npr. v službo prišla že zelo vidno slabe volje. Na drugi strani pa so od mene zahtevali, da sem nenehno nasmejana do ušes, vedno na nogah, vedno urejena, vedno pripravljena pomagati, vedno se pripravljena odpovedati malici, prostemu dnevu ali vikendu. Seveda si nisem niti podrazno upala vprašati za kakšno menjavo urnika ali če lahko kdaj zaključim 15min prej.
Samo enkrat sem si v službo drznila priti nekoliko manj dobre volje, ker sva se razšla s fantom, takrat pa mi je ena izmed sodelavk zabrusila: »Osebne težave se pusti pred vrati službe!«.
Ob tem sem opazila, da sem večinoma dela, poleg strežbe strank opravljala predvsem jaz. Za stvari, ki bi naprimer morale biti opravljene do torka, so ostale napravljene do srede, ko sem bila na urniku jaz. Pojasnilo – oh, v ponedeljek in torek smo imeli gužvo, nismo uspele. Seveda se razume, enkrat, dvakrat, vendar to je postala stalnica. Nenehno sem tudi imela občutek, da me sodelavke opravljajo, tudi na skupnih izmenah sem čutila kako opazujejo moj vsak gib, med seboj pa se spogledujejo in nasmihajo. Vsakič pa ko sem vprašala, če lahko kaj pomagam ali naredim kaj boljše pa je bil odgovor seveda: »Ne ne, vse OK«. Jasno mi je bilo, da temu seveda ni bilo tako.
Na drugi strani pa je do problema prišlo tudi pri strežbi strank, saj so sodelavke redno kršile pravilo: »Stranki, ki jo strežeš, tudi računaš.« - tako se beleži tvoje dobro delo. Če sem stranko stregla jaz so jo na poti do blagajne prevzele one, ker sem jaz npr. dobila navodilo, da moram nujno nekaj preveriti v sledišču. To je bilo le nekaj izmed dnevnega in konstantnega psihičnega nasilja, katerega sem občutila na tem delovnem mestu.
Počilo pa je, ko smo na skupnem sestanku s šefom govorili o uspešnosti pri delu. Tam sem poskušala izpostaviti nekaj izmed navedenih stvari – predvsem pa pojasniti mojo nekoliko nižjo prodajo od ostalih sodelavk. Sodelavke so pred šefom to vse zanikale in ponovno pokroviteljsko povedale: »Ljubica se bo pa treba malo potruditi, ne bo ti kar vse padlo z neba v naročje.« Seveda pa je temu sledil še cel izbruh kritik čez moje delo – od tega veliko stvari, ki ne bi bile problem, če bi mi jih nekdo enostavno povedal (šlo se je za bizarne stvari kot npr. kam pospraviti račune iz prejšnjega dneva – nihče mi ni povedal, da jih moti, da jih pospravljam v predal in ne v kuverto). Sodelavka, ki je bila bolj agresivne narave, pa je seveda imela izbruh stoletja, ki se je končal s tem, da je ona največja žrtev, ki je pod stresom in brez katere trgovina seveda nebi preživela.
Največje razočaranje je sledilo po sestanku, ko sem imela priložnost o dogodku govoriti še individualno s šefom. Ta se mi je zaupal, da ne ve kako kontrolirati svoje zaposlene; da npr. ve, da je dotična sodelavka zelo agresivna in napadalna ampak naj jo poskušam razumet. Torej bila sem popolnoma brez podpore kolektiva, kakor tudi nadrejenega. To je bila moja edina izkušnja, da je bil kolektiv tako sovražno nastrojen proti meni – ne pred, ne po tej službi nisem doživel nič kar bi bilo približno primerljivo z obnašanjem, ki sem ga opisala v zgodbi. Še do zdaj tudi ne vem, kaj točno je bil problem – zakaj so se moje sodelavke tako grdo psihično znašale nad mano.
Imate izkušnjo z delovnega mesta, ki jo je potrebno deliti?
Zanimajo nas vaše izkušnje - tako pozitivne, kakor negativne!
Vse izkušnje so del življenja in realnosti razmer zaposlenih.
Kako sodelovati?
- Registirajte se na Portalu Deloglasnik
- tekom registracije potrdite prijavo na newsletter
- prejmite newsletter z avtomatsko povezavo "gumbom" DeloGLAS
- Delite vaše izkušnje in pomagajte drugim, ki se mogoče soočajo s podobno težavo/širite dobre prakse.
