Zgodba 1: Moja miza v službi je vedno polna in kaotična. Rada delam v prostoru, ki ni popolnoma urejen in »sterilen«. Zdi se mi, da mi pomaga pri razmišljanju, tako sem veliko bolj ustvarjalna. Na moji mizi imamo nekaj osebnih predmetov: fotografije moje družine, predmete s pomembnim pomenom, vključno s skodelico, ki mi jo je dala moja direktorica, zbirko peres in spenjač, ki je videti kot zlata ribica.
Zgodba 2: Ko pridem v službo si moram najprej reorganizirati delovno mizo tako, da je dokumentacija prilagojena prioritetam dneva. Vse kar ni potrebno opraviti danes, si bom umaknila na bližnjo omarico, druga pa pustila na levi strani mize zraven mojega računalnika. Drugače mora biti moja miza prazna, vse druge pisarniške potrebščine pa skrbno urejene in pospravljene, saj se v nasprotnem primeru ne morem fokusirati na delo. Nered me nervira.
To sta zgodbi 2 popolnoma različnih pristopov k organizaciji delovne mize. V kateri zgodbi se bolj prepoznate?
Naslednje ključno vprašanje pa je: kaj na organizacijo vaše mize pravi vaš delodajalec? Vam glede organizacije mize/pisarne prepušča prote roke ali zahteva, da sledite politiki tako imenovane prazne mize?
Veliko ljudi namreč dela v podjetjih, kjer velja pravilo prazne mize. To pomeni, da podjetja želijo, da imajo uslužbenci striktno minimalistično urejeno delovno mizo brez osebnih predmetov. Torej, delovno mesto/pisarna brez fotografij, otroških risb, glinenih posodic ali magnetkov s potovanj. Ta tehnika naj bi bila namenjena temu, da se delavci lahko osredotočijo zgolj na delo in se izolirajo od vseh drugih morebitnih motenj.
Ključno pa je vprašanje: ali bi sentimentalni predmeti res motijo zaposlene pri delu?
Avtor knjige Rebel Ideas (Uporniške ideje) Matthew Syed pripoveduje o znanstvenem eksperimentu, ki dokazuje, da politika čiste mize, ne spodbuja učinkovitosti ali produktivnosti.
Profesor z univerze Exeter Craig Knight je opravil nadzorovan preskus dveh skupin ljudi. Prva skupina je delovala v čistem pisarniškem minimalističnem okolju. Druga skupina pa si je svoje delovno mesto (mizo) popestrila s sentimentalnimi predmeti kot npr. rastline in slike.
REZULTATI: Skupina 2 je opravljala svoje delo 15% bolje.
Knight je nato vzel tretjo skupino in jim omogočil, da prilagodijo svoj delovni prostor kakor so želeli. Ti prostori (mize) so bili zelo različni. Nekateri so bili minimalni, drugi polni sentimentalnih drobnarij.
REZULTAT: Produktivnost je narasla do 30%.
Kaj nas želi eksperiment naučiti?
Dajte ljudem avtonomijo in svobodo, da si omislijo delovni prostor, ki najbolje ustreza produktivnosti posamezniku – ljudje smo si vendarle različni. Zagotavljanje raznolikosti ni samo statistika glede sestave delovne sile ampak gre tudi za to, da delovno mesto prilagodimo posameznikom in vsem omogočimo občutek pripadnosti.
To, da si delovni prostor oblikujemo po naših pravilih se mogoče sliši kot majhna in nepomembna stvar vendar nosi veliko težo. Samo pomislite koliko ur na dan preživite med štirimi stenami svoje pisarne – seveda bo počutje, ki ga bomo doživljali v pisarni vplival na našo delovno produktivnost (vir).
