14. Strateški forum Bled (BSF), največja mednarodna konferenca v regiji, osredotočena na iskanje inovativnih rešitev za sodobne regionalne in globalne izzive, organizirana s strani Ministrstva za zunanje zadeve in Centra za evropsko prihodnost je v letošnjem letu potekala pod sloganom: Viri (Ne)stabilnosti.
Konferenca je potekal od 2.-3. septembra 2019 ter združeval več kot 1.200 gostov in poslušalcev, ki je vključeval tako slovenske državne predstavnike kot so Borut Pahor, Marjan Šarec in Miro Cerar kot tudi tuje diplomate, zunanje ministre in predsednike (predsednica 73. zasedanja Generalne skupščine ZN, Maria Fernanda Espinosa Garcés, predsednica Estonije Kersti Kaljulaid, španski minister za zunanje zadeve, EU in sodelovanje Josep Borrell Fontelle in drugi), ki so razpravljali o aktualnih temah in problematikah z vidika inovativnosti, tehnološkega napredka in trajnostnega razvoja.
Vsekakor se je velikokrat pojavilo vprašanje kako vladovati trenutnim in prihodnjim digitalizacijskim trendom, ki bodo oblikovali gospodarstvo v prihajajočem novem desetletju 2020. Oziroma z drugimi besedami, kako pravzaprav razumeti ekonomijo/trg dela v dobi digitalizacije. Z vidika delavcev/iskalcev dela pa nas vsekakor zanima, kako bo digitalizacija vplivala na spremembe zahtev po kvalifikaciji delavcev.
V nadaljevanju povzemamo nekaj ugotovitev na temo digitalne ekonomije. Slovenija je kot del jugo vzhodne evropske regije definitivno država, ki spada pod dobro situirana gospodarstva z močno predispozicijo za uspešno digitalno transformacijo. Vendar obljube so eno in dejansko stanje je velikokrat popolnoma druga zgodba. Kljub temu, da digitalna ekonomija zagotavlja nove vire industrijskega razvoja in storitev, brez dodatne podpore vlade, ki bi ustvarjala močne politike na področjih izobraževanja, strateškega planiranja in pametnega investiranja, razvoj žal ne bo zajel celotnega prebivalstva ampak le dotične individualne in privilegirane subjekte.
Na podlagi raziskave Evropske Komisije bo v naslednjih 10-15 letih 90% služb zahtevalo vsaj določeno stopnjo digitalnih sposobnosti, kar pomeni, da če ne bo prišlo do nobenih sprememb pri dopolnjevanju/preoblikovanju izobraževalnih programov, bo tako Slovenija kakor EU soočena z velikim pomanjkanjem ustrezno usposobljenih delavcev.
Ocenjuje se, da bo 14% služb nadomestila robotizacija/avtomatizacija, nadaljnjih 32% služb pa se ocenjuje, da bodo zaradi digitalizacije deležne drastičnih sprememb. Na drugi strani pa bo tehnološki razvoj vendarle tudi ustvarjal. Ocenjuje se, da se bo na trgu dela pojavilo veliko novih služb, ki do sedaj niso obstajale oz. niso bile potrebne (seveda fokusirane na nekoliko bolj tehnološko usmerjene sposobnosti/profesije).
Delavci, katerih delo bo po vsej verjetnosti najbolj izpostavljeno posledicam avtomatizacije so nizko-usposobljeni delavci. OECE te ugotovitve povezuje predvsem s pomanjkanjem podpore, časa in denarja s strani delodajalcev (za izobraževalne oz. prekvalifikacijske programe). Zato je pomembno, da tovrstno zagotavljanje programov ni odvisno samo od zasebnega sektorja ampak tudi od države. Vloga države je tako vzpostavitev različnih politik, ki bodo blažile zaposlitvene ovire v novi digitalizacijski dobi (vir).
Ob tovrstnih napovedih je tako ključnega pomena, da se delavcem omogoči prekvalifikacija oz. pomoč pri pridobitvi novih, predvsem digitalnih sposobnosti. Za trajnostni razvoj trga dela je tako potrebno omogočiti kvaliteten in lahko dosegljiv dostop do tovrstnih izobraževanj. Le s slednjimi bodo delavci lahko stopali ob boku z digitalizacijskimi procesi in novo tehnologijo in ne bili vedno en korak za njo. Digitalizacija ima tako definitivno izjemen potencial vendar le ta veliko izgubi na vrednosti v kolikor njenih priložnosti in pozitivnih razvojnih posledic ne bomo deležni vsi kot celotna družba.
