Vlagatelji, podjetja in vodilni delavci morajo inflacijo v najvišjih plačah prepoznati kot to, kar je – pomemben etični problem. Kar zadeva nagrajevanje vodilnih delavcev, so se podjetja predolgo obnašala, kot da so v tekmi z oboroževanjem. To ni najboljši sistem in treba ga je spremeniti, pravi Alexander Pepper, profesor na London School of Economics ter avtor knjige Če ste tako etični, zakaj ste tako visoko plačani?, če želimo nadzorovati plače direktorjev.
Njegova stara prijateljica, vodja oddelka na šoli za dečke, je nekoč imela filozofski krožek za učence stare šest in sedem let. Nekega dne jim je rekla: »Predstavljajte si, da smo skupina piratov in smo pravkar našli ogromen zaklad. Jaz sem kapitan, zato dobim polovico zaklada. Odločiti se morate, kako boste razporedili preostanek«. Fantje so razpravljali o tem, ali naj si svojo polovico razdelijo sorazmerno z ocenami v razredu ali kako dobri so v nogometu, a so se na koncu odločili, da si jo razdelijo po enakih deležih. Po tej lekciji o distribucijski pravičnosti se je vse zdelo dobro. Toda potem je en deček vprašal: »Oprostite, gospa Taylor, ampak zakaj ste dobili polovico zaklada?«.
To vprašanje – ali je pošteno, da nekateri ljudje dobijo nesorazmeren delež dohodka in bogastva? – je postalo eno od odločilnih vprašanj našega časa. V preteklem letu – ko nas je prizadela kriza povišanja stroškov, inflacija se je pospešila, plače pa znižale – se je povprečna plača direktorjev FTSE 100 (Financial Times Stock Exchange Index - vodilni indeks londonske borze), glede na raziskavo PwC (PricewaterhouseCoopers) povečala za 23 %.
Kaj pa o tem menijo gospodarstveniki?
Alexander Pepper se je odločil to raziskati s kolegico dr. Susanne Burri na London School of Economics. Prosila sta 1000 vodilnih podjetij po vsem svetu, naj razmislijo o tem, kar je filozof John Rawls imenoval "prvotni položaj", v katerem nihče ne pozna svojega mesta v družbi, svojega socialnega statusa ali svojega bogastva v smislu svojega deleža naravnih dobrin, inteligence ali fizične moči.
Nato sta vodilne prosila, naj izrazijo, kaj menijo o šestih različnih načelih distribucijske pravičnosti, vključno z zapuščanjem (nekateri ljudje si zaradi svojega prispevka zaslužijo višje nagrade) in zadostnostjo (vsakdo ima pravico imeti dovolj za dostojno življenje). Ali so se strinjali, da bodo skupnosti in podjetja, v katerih je vgrajeno vsako od teh načel, pravična družba?
Iz rezultatov študije je bilo razvidno, da veliko vodstvenih delavcev distribucijsko pravičnost jemlje zelo resno. Vključili so se v anketni proces in povedali, koliko časa so porabili za vprašanja in razmislek o svojih odgovorih. Z načeli pravičnosti so se večkrat strinjali, kot pa jih zanikali. Komentarji, ki so jih mnogi podali, so bili skladni z resno etično perspektivo plačila in neenakosti. Ugotovila sta, da višji direktorji v glavnem niso sebični egoisti popularne kulture – nekateri sicer so, večina pa ne. Namesto tega so najsrečnejši upravičenci do tržne nepopolnosti.
Lahko se vprašate, zakaj direktorji še naprej jemljejo denar, če se zdi, da jih toliko resno jemlje distribucijsko pravičnost? Raziskave so pokazale, da nas pri primerjavi dohodkov zanima le ozko definirana referenčna skupina. Zanima nas, da tisti, ki so nam blizu na primerljivih delovnih mestih, delajo veliko več kot tisti v zelo različnih družbenih situacijah. To je naraven način, na katerega ocenjujemo, koliko smo vredni. V tem pogledu se generalni direktorji ne razlikujejo od nas ostalih.
